Strokovna ekskurzija
Tokratna strokovna ekskurzija nas je člane zeliščarskega društva Smetlika Zreče popeljala na visoko kraško planoto, ki jo na severu omejuje reka Idrijca, na zahodu reka Soča, na vzhodu pa dolina reke, ki je že dolgo več ni.
V zgodnjem junijskem dnevu smo se zbrali na postaji Zreče, od koder smo pot pod vodstvom Ivana Brezovca nadaljevali do Vrhnike, kjer se nam je pridružila ena izmed pionirk zeliščarstva v Sloveniji g. Terezija Nikolčič. Kaj kmalu smo ugotovili, da je gospa Terezija zakladnica znanja, saj je svoje zeliščarske izkušnje delila z nami vse do naslednjega postanka. Izvedeli smo, kaj v kuhinji ne sme manjkati, česa se je dobro izogibati in seveda z njo delili svoje izkušnje.
Vožnja do Grgarskih Ravn, kjer se nahaja Zeliščni center Grgarske Ravne, je ob prijetnem klepetu in čudovitem razgledu po Vipavski dolini minila hitro.
Že v preteklosti so zelišča, sadje in gobe ljudem na Banjški planoti, odmaknjeni od večjih mest, v časih pomanjkanja hrane služili kot dober in zdrav nadomestek. Sprva so jih nabirali v naravi, kasneje pa gojili ob hišah v vrtovih ali posodah. Njihova uporaba je bila zelo široka, saj so v ljudskem zdravilstvu z njimi lajšali zdravstvene težave ljudem in živini, z njimi so odganjali mrčes, jih uporabljali kot kozmetične pripomočke, z njimi krasili domove in verjeli v njihovo magično moč.
Zeliščni center v Grgarskih Ravnah je bil zgrajen prav na tej tradiciji z namenom, da bi v njem domačini predelovali zelišča in druge surovine rastlinskega izvora v izdelke, namenjene prodaji.
Tu smo si privoščili malico, ki je bila narejena na osnovi zelišč in surovin iz lokalnega okolja. Dobro okrepčani smo sedli nazaj na avtobus in se popeljali do naslednje točke DC kampa Banjšice, kjer je razgledna točka, ki te ne pusti ravnodušnega. Banjška planota je namreč edina planota v Sloveniji, na kateri na eni strani lahko občudujete lepote Julijskih Alp in na drugi čarobnost Tržaškega zaliva in Beneške Slovenije. Planota pa ni le idealna za ljudi, temveč tudi za konje, ki ljubijo svobodo, zelene, cvetoče travnike in mir.
Seveda nas je zanimalo tudi življenje ljudi na tem območju in vas Lokovec je bila prava izbira za potešitev radovednosti. Razprostira se na skrajnem vzhodnem delu Banjške planote, in je ena najdaljših slovenskih vasi, za katero so značilne samotne domačije. Ogledali smo si cerkev sv. Petra in Pavla, ki skupaj z župniščem in še nekaj stavbami tvori center vasi. V kletnih prostorih župnišča se nahaja mali muzej kovaštva, v zgornjih prostorih pa je na voljo ogled biografske razstave o rojaku, upokojenemu koprskemu škofu Metodu Pirihu. V muzej smo vstopili skupaj s kovačem, ki nam je predstavil tradicionalni način kovanja.
Sledila je degustacija sira v Batah, kjer se nahaja daleč na okoli znana kmetija Hubjani. Je najstarejša kmetija v Batah, saj tradicija pridelave in predelave mleka sega v 17. stoletje. Danes poleg poltrdih sirov izdelujejo tudi mehke sire, skuto in kislo mleko. Prepričali so nas s čarobnimi okusi in trgovino smo skoraj izpraznili.
Na planoti blizu idilične vasice Kanalski vrh nad Soško dolino se skriva umetno akumulacijsko jezero Avče. Bazen s prostornino 2,2 milijona m3 je bil zgrajen v naravni kotanji in se razteza na površini 15 hektarjev. V času nizkih cen električne energije – ponoči in ob koncu tedna, črpalna hidroelektrarna porablja energijo za črpanje vode v akumulacijski bazen, v času visoke porabe in visokih cen električne energije pa akumulirano vodo uporablja za proizvodnjo električne energije.
Prevzeti od naravnih lepot in nekoliko utrujeni smo se strinjali, da je že čas za razvajanje brbončic. Razvajati smo se pustili v zeliščnem centru, kjer so nam postregli lokalnimi dobrotami, seveda s ščepcem začimb iz domačega vrta.
Siti in zadovoljni smo se prepustili predstavitvi centra in njihovemu delu, kasneje smo si ogledali še vzorčni zeliščni vrt, ki pa je bil šele v nastanku.
Že pred prihodom na Banjško planoto smo visoko na hribu občudovali mogočno cerkev, ki predstavlja cilj romarske božje poti Sveta Gora. Na poti domov smo želeli izkoristiti priložnost in pokukati v notranjost bazilike in izkoristiti lepo vreme za slikoviti razgled na Julijske Alpe, Trnovski gozd, Gorico, Solkan in Sabotin, Kras in Jadransko morje, vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite.
Ker pa zeliščarji ne moremo iz svoje kože, smo morali postanek planirati tudi za nakup eko sadik zelišč in zelenjave v vrtnariji Majdin gaj na Vogrskem. Šele po tem zadnjem nakupu smo že skoraj zadovoljni krenili proti domu.
Res pika na I pa so bili že tradicionalni trojanski krofi, ki pa so danes že tudi čokoladni, vanilijevi in še kaj bi se našlo.
Pozno zvečer smo se polni novih vtisov in seveda novih sadik poslovili z vprašanjem: “Kam gremo pa naslednjič?”
Jasmina Bornšek